»Njeno kostumografsko delo so praviloma zaznamovale poglobljene študije celotnih projektov ter posameznih vlog akterjev, saj je vedno snovala kostumografije celostno ter kostum vedno postavljala v natančno premišljen časovni in socialni okvir posamezne filmske zgodbe.«
»Pesem je mogoče razumeti na mnogih ravneh, a sama jo doživljam kot metaforo potovanja skozi lastne notranje svetove in vračanje izgubljenih delčkov psihe, povezanih z bolečino in zaklenjenih nekje v pozabi.«
»V svojem animiranem prvencu sem želela poudariti plast ljudske pesmi, ki osvetljuje in daje pomen človeški izkušnji soočanja z mračnimi deli naše duše. Vsi se jih raje izogibamo in zanikamo njihov obstoj, a soočenje z njimi nam lahko prinese potrebni dušni mir in psihološko ravnovesje.«
»Svetovna premiera na filmskem festivalu v Krakovu ter teden pozneje projekcija v glavnem programu najstarejšega festivala animiranega filma Animafest v Zagrebu, je lepo priznanje za tankočuten in vizualno izredno bogat prvenec ustvarjalke, ki v drugih vlogah na področju animacije deluje že dobrih petnajst let. To je tudi priznanje za dobro povezovanje na področju animacije med Slovenijo in Hrvaško ter tudi znotraj širše regije, za kar gre velika pohvala Društvu slovenskega animiranega filma.«
»Ti trije filmi govorijo o življenju (vseh!) žensk. Pripovedujejo o preteklih in sedanjih bojih s stališča različnih generacij in skupaj učinkujejo kot nekakšen cinematični objem – družno zrenje v boljšo prihodnost.«
»Jugoslovanski režiser je radikalnemu črnemu valu šestdesetih let vdihnil neustavljivo izrazno svobodo, usmerjeno proti vsem oblikam represije […]. V svoji karieri je pol slovenski, pol makedonski filmski ustvarjalec v poetiko in politiko filma vnesel igriv anarhični duh, pri čemer se je v svojih avantgardnih kratkih filmih iz šestdesetih in sedemdesetih let brez diha gibal med fikcijo in nefikcijo.«
»To je film o tem, kako jemljemo preteklo trpljenje za naše sedanje svoboščine za nekaj samo po sebi umevnega, ne da bi upoštevali bolečino, ki smo jo prestali. Animacija vsebuje dinamično energijo, ki deluje, kot da usmerja nasilje nad subjektom v risbo na zaslonu. V svoji igrivi in povezljivi predstavitvi je zelo učinkovita ilustracija generacijske travme.«
»Naveličani smo ženskih likov brez vsebine, ki se znajdejo v tem položaju, ne da bi sploh bile igralke. Dovolj nam je dojemanja ženskega telesa zgolj skozi prizmo seksualizacije. Dovolj nam je moških likov, ki jih, ne da bi se o njem spraševali, uničuje lastno nasilje ...«
»Zato je, kot je dodala, veliko nagrado za kratki film namenila 'filmu, ki mu je uspelo ujeti kompleksnost čustev lika, ki je pod psihološkim nadzorom nasilnega moškega. Ob prikazu vsakdanjega življenja tega para se poglobimo v doživljanje močne ženske, katere zadnje dejanje nas spravi v dobro voljo'.«
»Naj najprej rečem, da je to bilo to kar šokantno slišati. To nagrado smo prejeli prek Zooma v kanadskem času, kar pomeni, da sem bila ob treh zjutraj vsa zaspana pred Zoomom in nekaj takega slišati bilo lepo, moram reči.«
»Potem ko so Jurija Norštejna imenovali za največjega mojstra tehnike multiplan kolažne animacije, menimo, da je seznamu treba dodati novo ime. Za predstavitev kompleksne zgodbe nas je analogna tehnika v filmu Steakhouse začarala in po našem mnenju odprla novo obdobje multiplan animacije.«